Rimski cestni promet severne Italije

Kartografija in risbe : Alfio Scarpa

Rimski most v Ronkah

Rimski most v Ronkah (C) je predstavljal del širšega projekta sanacije izvirne in močvirnate cestne povezave severnega jadrana med zahodom in vzhodom, ki je bila zgrajena v času povezovalne ceste Vie Postumie. Najdenih je bilo nekaj redkih ostankov mostu, ki so bili kasneje uporabljeni kot nagrobni kamni okrašeni s frizi in reliefi. Most je bil zgrajen za prečkanje predela med dvema kraškima hriboma, ki sta danes znana kot Villa Hinke, na zahodu, in Zochet, na vzhodu. Ta prostor je bil obkrožen s poplavnimi vodami, ki so polnile antično podkraško vodno žilo reke Soče. Te vode so poplavljale bolj na severu, na ozemlju Špetra ob Soči, na levem bregu Soče, ki ni bil zajezen, in se prelivale na kraško stran proti Sredipolju, Romjanu, Selcam in pod rimski most v Ronkah. Vzdolž poti so se napajale še s podtalnicami reke Vipave, vodo iz Doberdobskega jezera in Močilskih jezerc, se kasneje izlivale v dolino nasproti Zocheta in se porazgubile v različne smeri (pokopališče v Ronkah, območje bolnišnice v Tržiču in Štarancan). Antičen tok reke skozi Selce je bil navadno nizek in stoječ in je omogočal lahek prehod čez vodo tudi pred izgradnjo mostu, ki je bil zgrajen s petimi kamnitimi oboki velikosti od 150m (P. Kadler) do 340m (C. Gregorutti), in je bil usmerjen v notranjost doline Selc, po današnji cesti jezer (via dei Laghi) in poti 11 Kluba italijanskih alpincev (C.A.I.). Most je omogočal povezovalni cesti Vii Postumii, ki je prišla s strani Cassegliana (4), da se je nadaljevala proti jugovzhodu po delu poti iz predrimskega obdobja (3) s strani Špetra ob Soči. Istočasno so most uporabljali tudi za promet, ki je prihajal s strani Ogleja, ustanovljenega leta 181 pr. Kr., preko drugega predrimskega prehoda čez Sočo pri Špetru pri Soči, vzdolž stare poti (2) preko Studensev, Batterie, Dobbie, poti San Vita in Šlovrenca, Ville von Hinke in, ki se je zaključil prav na mostu v Ronkah (stara cesta Oglej-Trst). Prehoda Špeter pri Soči-Cassegliano in Pieris sta bila zgrajena na zelo trdnem terenu (klastična sedimentna snov), ki so se ga posluževali že v predrimskem času in, ki se ga poslužujemo tudi v današnjih dneh. Promet, ki je prihajal iz raznih smeri, se je srečeval na rimskem mostu in se nadaljeval čez dolino Selc in kraško sedlo na kvoto 13 in prehajal iz desne strani vodnatega območja Močil na levi breg Laškega jezera. Prometni tok se je stekal preko stare podkraške poti (1), ki se je spuščala preko predrimskega prehoda čez Sočo v Zagraju, preko Castelvecchia, Foljana (Santa Maria), Polač, Sredipolja, Romjana, Selc, Coste Lunge in kvote 13, vdolž levega brega močvirnatega območja Sabličev in vodotoka Locovaza v smeri izvira Timave. Do poti se je lahko dostopalo tudi preko kraških prelazov višinskih dolin Soče in Vipave.

V sliki tri kamnite plošče z reliefi, najdene na začetnem delu vzhodnega mostu, so bile po vsej verjetnosti del temeljev mavzoleja. Osnutek friza in nagrobnega spomenika je narisal G. Merlatti.

 

 

 

Legenda:

Via Postumia
-- Predrimski in rimski cestni promet
∗ Rimske naselbine
♦ Gradišča
◊ Nekropola

Povezovalna cesta via Postumia

Povezovalna cesta Postumia je bila prva zgodovinska cesta, ki je prečkala bodočo cesto Decima Regio romana Venetia et Histria (L. Bosio). Cesto, ki je bila po večini gramozna in tlakovana na pomembnih predelih, je po določilih rimskega senata leta 148 pr. Kr. zgradil konzul Spurius Postumius Albinus, po katerem je dobila ime. Za vojaške namene, je cesta povezovala Genovski zaliv s Tržaškim, preko Tortone, Piacenze, Cremone, Verone, Vicenze, Oderza, Pasiana di Pordenone, Casarse-Valvasona, Codroipa, Sevegliana, Joanissa, Aiella, Canvenzana-Campolonga, Vileša, Cassegliana, S. Zanuta, Ronškega mostu in se zaključevala pri ustju reke Timave v Trstu (A). Slovensko mesto Postojna, ki smo ga preko njenega antičnega imena v italijanščino napačno prevedli Postumia, nima nobene povezave s povezovalno cesto.
o Glavne rimske poti so se prvič povezale z Oglejem po posrednem priključku, ki se je začenjal pri Vii Postumii in je segal do starega predmestja pri živinskem trgu (Foro pequario), to je območje, na katerem se danes nahaja Monastero, na zunanji strani vzhodnih vrat rimskega mesta, kjer so v preteklosti našli razne živalske kosti. Pot se je iz Sevegliana spustila po Obizu in Ronchi di Terzo (DE VIA POSTVMIA IN FORVM PEQVARIUM) (E). Ko je bila večina zahodne sanacije reke Terzo dokončana, so lahko Postumio z ravno prehodno progo povezali s severnimi mestnimi vratami in s tem, kot potrjuje H. Majonica, spremenili  končni odsek stare poševne povezave z izgradnjo novega, podobnega prejšnjemu, ki je s severnih vrat segal do novega mostu v Terzu (VIAM QVOQVE GEMINAM A PORTA VSQVE AD PONTEM) (F). Danes to cesto napačno imenujemo GIULIA AUGUSTA. Ker sta dva vzporedna cestna odseka (E, F) imela isto vlogo, jih je mesto poznalo kot 'poti dvojčkov'. Dva spomenika, ki poimenujeta vio Gemino, so našli v Ogleju in ne na poteh za Ljubljano ali Trst.
o Na območju Vileša, Špetra ob Soči, Ronk, Tržiča in Doberdoba so se ohranili nekateri deli povezovalne ceste, deloma iz časa reorganizacije starega predrimskega prehoda čez Sočo med Vilešem, Špetrom ob Soči in S. Zanutom, (3) ki so ga zamenjali z novim med Vilešem, Casseglianom in S. Zanutom (4), deloma iz časa prilagoditve jugo-vzhodnih antičnih rimskih poti na ulici Raparoni in Laghi in nekaj iz časa odkritja ostankov kamnov z Ronškega mostu in poti 11 Kluba italijanskih alpincev (C.A.I.).
o Omembe vredna je priključitev povezovalne poti s stičiščem pri S. Zanutu, s cestama Špeter ob Soči-Ronke in Sredipolje- Begliano: slednja je nastala iz proge ena in je izhajala iz bližnjega grička Sv. Elije preko manjšega prehoda. Pri tem stičišču, nekoliko bolj severno od istoimenske cerkvice, so našli rimski vodnjak, manjšo spominsko ploščo posvečeno Soči in zgornji srebni del redke predrimske obredne duhovniške palice. Očitna je usmerjenost povezovalne ceste Postumie s severa proti zahodu in z juga proti vzhodu, ki je na tem področju zarisala predrimsko progo, vzdolž desnega brega antične soškega poplavnega območja (Rapar), ki je vplivalo na cestno in urbanistično načrtovanje bodočega mesta Tržič.
Medtem je, zaradi porasta vojaške in ekonomske moči Ogleja in napredovanja del pri sanaciji zahodnega brega reke, mesto dobilo neposredno povezavo z glavnim rimskim cestnim omrežjem preko nove spodnje obalne povezovalne ceste Annie, ki je prihajala z Adrie (Rovigo) (B). To cesto je dal zgraditi pretor in konzul Titus Annius Luscus Rufus med leti 131-128 pr.Kr., in je predstavljala vzhodni del vie Popilie, ki se je odcepila pri Riminiju s ceste vie Flaminie, ki je prihajala z Rima. Izločene so možnosti, zaradi pomanjkanja arheoloških in topoloških dokazov, predhodnih domnev, da je bila povezana z oglejsko obalno cesto na zahodu, ki sta jo dala zgraditi konzula Mark Emilij Lepid leta 175 pr. Kr. (VIA EMILIA ALTINATE) in Titus Annius Luscus, Rufusov oče, leta 153 pr. Kr. Prihod povezovalne ceste Annie v Oglej je povzročil spremembe v prometu po celotnem beneško-soškem območju in Furlaniji z delnim izginotjem končnega dela poti Postumie po Oderzu. Večji del prometa z višinske in centralne Italije so usmerili na spodnjo povezovalno cesto Annio in proti Ogleju preko novega priključka Oderzo-Concordia (Portogruaro), kot je zapisano v starih načrtih (Tavola K. Peutinger). Posledično se je promet spremenil tudi na tržiškem območju, manj prometna je postala via Postumia s smeri prehoda čez Sočo Vileš-Cassegliano, povečal pa se je promet na novi obalni cesti Concordii (Portogruaro)-Oglej-Tržič.
Posebne razmere v času kneževine cesarja Gaja Avgusta Oktavijana (27 pr.Kr-14 p.Kr.) so povzročile potrebo po novi cestni preureditvi na tržiškem območju. Inženirji trinajste legije Gemina (GEM XIII) so tako zgradili nov most (D), ki je prečkal vodotok Locovaz pri izviru Timave. Na tem mostu se je združil promet dveh novih prog, južnih obvoznic mesta Ronke, ki sta obšli zamočvirjeno območje zaradi soških poplav. Prva je izhajala iz prehoda pri Pierisu, se odcepila od prvotne poti dva v Ronke, prešla cerkev sv. Prota in škocjansko cerkev (na ulici Romana), se nadaljevala proti vzhodu in se deloma ohranila na današnji ulici Dobbia v Štarancanu in na ulicah 14. maja, S. Giusto (cerkev Sv. Nikolaja), Galvani, Galilei, Del Popolo, Toti in Romana v Tržiču (5). Druga se je iz prehodov v Casseglianu in Turjaku po progi Strada Granda v Tržiču odcepila od Postumie in spuščala po naseljih Begliano, Marcelliana Portanzie in Panzano (6). Dve obvoznici sta se srečali nad Štarancanom pri vili Liberta Peticia, kjer se nahaja kapelica posvečena BONI DEI, in oblikovali tako nov pomemben rimski priključek med zahodom in vzhodom, ki je nadomeščal starinsko različico v Ronkah in, zaradi katerega je postal tamkajšnji star most nepomemben v prid mostu pri Locavazu (nova pot za Trst). V 18. stoletju je Beneška republika Serenissima dala zvišati leve bregove nizkega Posočja, s tem preprečila nadaljevanje poplav, ki so grozile mestu Ronke, in omogočila najdbo ostankov starega mostu v antičnih sipinah. Medtem, ko je prvotno čez naravno povezavo doline pri Selcah prehajala povezovalna cesta Postumia iz Genove, jo danes pokriva proga avtoceste A4, ki prihaja iz Torina.


Uredila: D. Cencig in R. Pantarotto

 

Legenda:

Via Postumia
-- Predrimski in rimski cestni promet
∗ Rimske naselbine
♦ Gradišča
◊ Nekropola