Mikrokozmos pregnancev ob Soči

...izpod peresa Claudia Magrisa        

Ime, ki označuje »ubežnika«, se je prijelo majhnega, skrivnostnega ljudstva, ki je tekom stoletij pognalo korenine v okolici Tržiča. Gre za jezik, ki ga govori okrog šestdesettisoč ljudi in ki rojeva živahno poezijo, presegajočo krajevne okvire.

Ime – bisiaco - v lokalnem dialektu »bizjak« (v slovenščini »laško« op.prev.) – pomeni ubežnika, begunca, četudi je bila njegova etimologija, znanost ki je pogosta žrtev poneverb, popačena.V času fašizma in strahu pred prisotnostjo vsakršnih sledov drugih ljudstev in narodnosti na tistih območjih vzhodne italijanske meje, je uradna etimologija, še danes zakoreninjena v javnem mnenju, pripisovala izvor imena latinskemu izrazu oziroma ozemlju v okolici Tržiča, ki leži med rekama Timavom in spodnjo Sočo. Kot tok reke – tudi Soča je svojega tekom stoletij spremenila – je vsaka identiteta negotova, kot morsko obrežje, ki se približuje in oddaljuje, kot brazgotina na licu.

Niti »bislacco«, časten in zavidljiv etimon, ne zdrži udara jezikoslovcev. Kot pišeta Silvio Domini in Aldo Miniussi beseda izvira iz starodavnega nordijskega glagola »baegia«, po slovensko »bežati«. Slovenci, ki so med med sedmim in osmim stoletjem silili prek meje, so ime nadeli italskim ljudstvom, ki so se umikala. Tako je izraz bezjak pričel veljati za vse begunce. Bezjak, ki so ga Slovani s srednjim vekom preimenovali v vlahicum (laški, op.prev.), neolatinski – je predvsem jezik, tisto narečje, ki je nastalo – po mnenju Giuseppeja Francescate -  v obdobju, ko se je oglejska latinščina razkrojila na furlanščino – na območju Langobardov- in beneški dialekt (katerega verzija je laški dialekt) – vzdolž jadranskega obalnega pasu. Danes laško narečje govori okrog 60.000 ljudi. Pred kakšnim letom je predlog zakona, ki ni bil nikdar sprejet, predvideval tudi na območju Laškega poučevanje furlanščine v šolah, čemur so se prebivalci odločno uprli, v strahu, da bi jih večja in močnejša furlanska osebnost posrkala vase in izničila njihovo večstoletno identiteto.

Ko se narod uveljavlja to pogosto počne na račun drugega šibkejšega, ter s tem zanemarja lastno izvorno načelo, v imenu katerega se upira državi ali močnejšemu ljudstvu, od katerega se čuti tlačenega. Zgodovina je brbotajoč kotel poln pene, v katerem se mehurčki v želji priplavati na površje uničujejo med seboj, ter pokajo eden za drugim.

Vkolikor je bil »lah« sopomenka za ubežnika ali begunca, je izraz v preteklih stoletjih hkrati označeval nekoga, ki slabo govori, ki s težavo razume, nekoga, ki je precej neumen. Kdor ne govori našega jezika se nam vedno zdi barbar, divjak, tako kot se je zdel že starim Grkom. Popotnik, vedno po malem nomad, se zlahka začuti tujca, kajti slabo razume jezik, pa tudi geste, čustva, verovanja ljudi, tako kot ne loči med seboj petja raznovrstnih ptic - na območju močvirja Cona, ob izlivu Soče, lahko v enem samem dnevu opazimo 100 različnih ptičjih vrst – kot tudi ne šumenja vetra in sprememb, ki prihajajo.

Na popotovanju po Laškem, iz enega do drugega kraja, postaje niso dosti oddaljene med seboj. Enkrat 8, drugič 2,5 kilometrov. Vendar se tudi prostor, tako kot čas, oži in širi, odvisno od vsebine, ki ga zapolnjuje; zvija se vase in napihuje kot balon, razteguje razdalje in stvari, spreminja njihova sorazmerja. Radoveden in pozoren postopač, ki se potika po tesnem prostoru, podoben fotografu, ki povečuje podobe, na katerih iz nejasnosti vznikajo vedno nove in nove podrobnosti, odkrivajoč vesolja, ki izhajajo eden iz drugega. Močvirje Cona, nejasen madež, iz katerega oko postopoma izloči in počasi izostri neštete stvarnosti, žabji gobec na vodnem površju, vijuganje kače, ki počasi drsi, da ni moč razločiti ali plava ali se plazi, po blatnem površju. Razločiti je mogoče razdalje med predmeti in, trstje, na dolgo opazovano, z očmi zaslepljenimi od velikega poletnega sonca, doleti enaka usoda kot tiste besede, neštetokrat ponovljene, ki prično izgubljati pomen in se spremene, odzvanjajoč nove vsebine.

Potovanje brez vnaprej začrtane poti – kajti v Laškem, konec koncev, ni kaj dosti videti – je šola zaznave, kot pojasni Paolo Bozzi, mojster te znanosti, ki nas ne uči kako je svet napravljen, ampak kakšnega ga prepoznavajo naša čutila. Za zaznovo je potrebna počasnost, čas, svoboda brezdelja, ki dovoljuje, da se zaustavimo ob efektu loma svetlobe ali ob pogledu na mesnat oleandrov cvet; ne dopušča naglici, da bi nas nadlegovala, ne sili v doseganje rezultatov, vzpodbuja tratiti čas, pustiti ga naj mine ali zavrči ga kot rezino pravkar okušene lubenice, ki jo odvržemo z brezbrižnostjo, kajti lubenice, rdeče in velike, še na pretek, in dovolj je bo za poškropiti srajco s sokom, ki brizga med zobmi. Laško je eden tistih vzporednih svetov, blizu naši vsakdanjosti, mimo katerih pogosto gremo, vendar vanje skoraj nikdar ne vstopimo, kot v nekatere ulice lastnega mesta ali vasi ob robu avtoceste. Pogosto sem oplazil, prečkal in potoval vzdolž te nizke dežele rek in morja, a je nisem zares opazil, se je zares dotaknil. Turjak, Špeter, Štarancan so bila slučajna imena. Potepanje med temi polji in vasmi ni namenjeno iskanju spominov, nostalgij, nežne in nestalne relikvije Jaza, pač pa iskanju sveta na drugi strani plota. V bistvu tu ni treba iskati ničesar; prepusti se je treba toku, kot kos lesa v koritu.

Prva postaja je Pieris. V cerkvi Sv. Andreja se nahaja robat, vendar pristen Križev pot, s prevelikimi glavami in jasnimi, preizrazitimi nožnimi prsti. V pripeki se zatečemo na dvorišče, kjer pod gostimi kostanji možje igrajo karte. Smo na sedežu Acli (Krščanske zveze italijanskih delavcev, op.prev.), ki gostoljubno ponuja okrepčilo tudi tujcem, ki niso včlanjeni. Ko vstopamo, Margherita Bozzi zasliši za neko mizo mrmranje, da »teli pa niso naši tovariši«. Trenutku razočaranja in občutku nepoštene diskriminacije, sledi prijeten občutek ob zvenu teh besed in zavesti, da še vedno živi zdrava razredna pripadnost, ki zna tazločiti kdo je resničen tovariš. Pod tistimi kostanji junaki iz leta '68 in radikalni izvenparlamentarci nebi imeli sreče. Razkrinkali bi jih še pred njihovo predvideno spreobrnitvijo v desno. Na območju Laškega še naletimo na trdne Ljudske domove, ulice poimenovane po Gramsciju in Tini Modotti, lepake, ki napovedujejo partizanske shode. Kmetje in delavci iz Ronk, še posebej tisti iz tržiške ladjedelnice, so prestali hudo fašistično zatiranje, proti kateremu so vodili zagrizen upor, ki – zahvaljujoč predvsem komunistični organizaciji – ni bil nikdar popolnoma zatrt, kot vojska, ki tudi po izgubljeni bitki ne razpade. Delavci iz Tržiča so bili v večini med tistimi dvatisočimi bojevitimi komunisti, ki so se leta '47 – ko so se nekateri vrnili iz partizanskih bojev, drugi iz španske vojne, pa fašističnih zaporov ali lagerjev – prostovoljno odpravili v Jugoslavijo, da bi prispevali k izgradnji socializma, ter so bili, ko se je leta '48 Tito razšel s Stalinom, deportirani in izpostavljeni podlemu nasilju v dveh titoističnih gulagih na dveh jadranskih otokih, kjer so herojsko vzdržali v Stalinevem imenu, ki je zanje pomenilo revolucionarni ideal in ki bi, če bi zmagal, spremenil ves svet v en sam velik gulag, katerega prve žrtve bi bili svobodni in ponosni možje, kakršni so bili oni sami.  

Čeprav je Tržič s svojo zgodovino in industrijo najpomembnejši center, so glavni kraj Laškega verjetno Ronke.V eni od njenih zgodovinskih lokand je bil septembra 1882 aretiran Guglielmo Oberdan, ki se je v spomin zapisal ne le kot sinomin za domoljubje, pač pa tudi kot simbol vzvišene morale, nagnjene k žrtvovanju za drugega. Ernestina Pellegrini je govorila o »Oberdanovem kompleksu« tržaških pisateljev, ki je prisoten – ne brez njene nejevolje – tudi pri tistih, ki jih ima najraje, ker se znajo zadovoljno prepustiti toku življenja.

Na hišni številki 59-61 v ulici D'Annunzio pritrjena plošča spominja, da je v tej hiši prerok, »v vročični želji po herojstvu«, v noči na 12. september 1919 čakal »žarečo zoro« , ki je naznanjala pohod njegovih legionarjev na Reko. V Ronkah se morda raje spominjajo drugih osebnosti, od Franca Jožefa, ki je leta 1912 s podpisom cesarske listine v italijanščini vas povzdignil v predmestno naselje, do maestra Rudolfa Kubika, napol Čeha napol Laščana, ki se je leta 1926 uprl, ko bi moral njegov orkester zaigrati »Giovenizzo« in ki je kot beguec pred fašizmom v Argentini napisal kantato v čast generalu San Martinu, Osvoboditelju. Ronke niso D'Annunziu postavile nobenega spomenika. Tega pa so, morda iz kljubovanja, postavili Tržičani le nekaj metrov od napisa, ki označuje mejo med Ronkami in Tržičem. Qui contra nos, piše na spomeniku. Nekaj let po tistih dogodkih so se bili primorani mnogi izmed reških legionarjev soočiti med soboj, tudi z orožjem, z nasprotnih barikad, v spopadih med fašisti in antifašisti. Dvajset let po dogodkih so eni od njih postali heroji odporniškega gibanja, kot na primer Ercole Miani, katerega so nacisti brezuspešno mučili. Ni izdal ene same besede. Ali pa Foschiatti, ki je umrl v enem od taborišč. Na Reki je D'Annunzio popeljal v bankrot restavracijo Lloyd, ki je pripadala družini moje žene Marise in kamor so bili legionarji vabljeni na brezplačne obroke – kot sama opisuje v Zeleni vodi. Fotografija ga prikazuje, nasmejanega in nepopravljivo simpatičnega sredi vsega tistega našega navdušenega sorodstva.

V Ronkah sem se srečal s Silviem Dominijem, strokovnjakom za zgodovino in jezikoslovje, avtorjem številnih publikacij različnih žandrov – med drugim močnega Slovarja izrazoslovja laškega dialekta. Domini ve vse o Bizjakeriji. Je veliko več kot navaden učenjak, iz njegovih zapisov odseva ljubezen do lastne grude, brez sledi toge zaverovanosti vanjo. Njegove strani so polne odprtih pogledov in združujejo ljubezen do rodnega kraja z občutkom pripadnosti najširši narodni skupnosti in dialogu z drugimi kulturami, ki so del tistega sveta ob meji, kot na primer slovenska. Domini je pred vsem pristen in živahen laški pesnik. Njegovi verzi, ki presegajo lokalne okvire, odsevajo strast, otožnost, zdrs v temo, žarenje kraškega ruja, nemirnost srca, ki se na mah razprši, smrt, ki se pod krili belih ptic, ki letajo visko na nebu,  zdi lahkotnejša od izgubljene, tavajoče barke, ki čaka nanjo. Nobena smola ni biti pesnik Laškega, ki pozna šest različnih izrazov za žvrgolenje ščinkavca in kjer je spanec ženskega spola, kot se spodobi za njegovo materinsko harmonijo oživljanja. V Dominijevi liriki spregovori ena najmočnejših (nerazumskih, tudi uničujočih) življenjskih strasti, zapostavljena v literaturi, to je ljubezen do otrok – strah, da jih nebi znali z gotovostjo pripraviti na negotovost, ki ji gredo naproti.

Bližnji zaselki, vsak od njih edinstven, enkraten v svoji ravninskosti. V Turjaku mi točaj, katerega je Alberto Cavallari povprašal po izvrstenm preminulem izdelavalcu godal gospodu Clementeju, očita pomanjkanje strogosti v enem mojih člankov v časniku Corriere napram peščici kopalcev zaradi njihove ravnodušnosti do mrtveca, ki je ležal v njihovi bližini na obrežju morja. V tem majhnem kraju je Silvio Benco leta '45, v tistih groznih časih uničenja in nasilja jugoslovanskih okupatorjev nad Italijani, napisal boleč pamflet, Občudovanje nereda, v katerem se zdi, da celotno stoletje s svojo kulturo vred zapada v dekadenco in kaos. Ta plemenita in pristranska pripoved izraža trpljenje človeka, ki je bil priča umiranju lastnega sveta in v njem vidi zaton celotnega sveta. Trpljenje je krivičen učitelj, ki omrači pogled. Prelahko in nepravično je obsojati njegovo pristranskost. Da bi bili lahko pravični se je potrebno z njo poistovetiti, izgubiti skupaj z njo celotno vizijo resničnosti, jo ponovno ovrednotiti in hkrati skušati pozabiti na bolečino; potrebno je globoko doživetje te radikalne življenjske izkušnje, trenutka v katerem ne obstaja nič drugega kot trpljenje.

V Škocjanu nam mimoidoča ženska krepko odsvetuje obisk cerkve Sv. Prota, v kateri se nahaja sarkofag Sv. Grisogona mučenca, ki mu ljudska pripovedovanja pripisujejo različna mesta pokopa, celo pod morjem; moj domnevni prednik, pripadajoč tisti veji materine družine, katere epski portret je Giorgio Pressburger podal ob opisovanju svoje palače v Splitu. V Špetru, potem ko smo ugodili stari gospe, ki nas je zaustavila na cesti, da bi se fotografirala z nami, poiščemo Giuseppeja Ermacoro, ki piše poezijo pod psevdonimom Pino Scarel. Gluh je, zato moramo na dolgo zvoniti preden nam odpre, potem ko si je nadel srajco in volnene nadkolenke. Star je, vse življenje je delal v ladjedelnici in kot zidar. Objavil je kakšno drobno izdajo, druge njegove pesmi so pričvrščene na cerkvena vrata ali na steno nekega kluba. Zadovoljen je, vendar ga zanimanje tujih ljudi ne navdaja ne s ponosom ne s strahom. Svoje pesmi nam pokaže kot nekaj povsem naravnega, kot nam pokaže rožmarin pred hišo ali kot mizar pokaže pravkar izdelan kos pohištva. V njegovi liriki najdemo močne in poglobljene podobe, izoblikovane kot predmeti, ki pridejo izpod spretnih rok. Fogo al veciun (starine v ogenj, op.prev.), pravi njegov verz. Ovenela trava, ki jo pogoltne ogenj, je simbol starosti. Pino pripoveduje kako se je njegova nona, prek devetdeset let je imela, pritoževala nad tegobami, a hkrati dodala, da je bolje ostati tu doli, »kajti tu je vedno kaj videti«. Življenje je upravičeno smatrala za kinodvorano. Smrt, piše Paola Casolo Marangon v svoji Zgodbi o vrtnici, ki se dogaja v Spodnjem Posočju, obstaja le za tistega, ki vanjo verjame.

Tempo de soto (južno vreme, op.prev.), se je včasih reklo, kadar se je po poljih širil vonj morja in poletja, sezona Erosa. Benito Nonino ni nikdar pozabil kako je kot otrok slišal govoriti o neki laški ženski kot o »ljubici«, brez da bi omenjali čigavi – ni malo, ko se o nekom reče, da je preprosto »ljubimec«, ko je to njegov glavni pridevek. Morje se nahaja v bližini, meša se s sladko vodo rek in močvirij. Štarancanski lido je prekrit s suhim blatom, voda je neverjetno nizka, velike ribe se motajo pod nogami, v roko ujeta rakovica maha s kleščami in ponovno poležena na dno izgine v mivki. Številne hišice, prelepe in zgrajene kot včasih, so nelegalne in predmet hudega spora med tistimi, ki se zavzemajo za pokrajino in tradicijo in drugimi, ki branijo zakon. Tod je v preteklosti potekala jantarjeva pot. Blato se lomi pod stopali, alge in prazne lupine gnijejo pod soncem, pozno popoldne je že. Eusebio se dostojanstveno stara, pravi latinski napis na žari neke plemenite rimske družine, najdeni nedaleč odtod.

Jezikovne meje so komaj zaznavne, zahtevajo izurjeno uho. Carlo Luigi Bozzi je na primer ločil počasno zlogovanje prebivalcev Zagraja od robatega in hitrega prebivalcev Fojane, njegovega rojstnega kraja. Zgodovinar, vzgojitelj in pesnik je danes živ v dveh ulicah, eni šoli in enem nagrobnem stebru, ki nosijo njegovo ime, ter v neštetih učenih knjigah in v svoji poeziji, ki je nezdružljivo zlita z laškim dialektom, in je, osvobojena spon vsakršne folklore, postala izraz sveta. V njegovih verzih je Fojana, s svojimi cerkvami, hribom in »pivskimi veseljaki«, temačni obstoji, prebiti med cerkvijo in gostilno. Fojana je v isti občini kot Redipulja, ki obsega celo véliki spomenik padlim. Svet je tisti občutek enakosti vseh nas pred obličjem smrti. Vsakdo – tudi kdor ima ime – je neznan vojak.

Malo dlje je Zagraj, katerega pripadnost Laškemu je vprašljiva. Majhen, vendar s pridihom mesta, palačami spoštljive starosti in izgleda, močne rožnate barve. Kraj bojev, prečkanja reke. Čez tisti most čez Sočo je peljal, prve dni junija 1882, mrliški voz Angela Musmezzija, hudo bogatega »gusarja«, ki je pustolovsko plul prek morij v času grško-turških vojn. Spremljale so ga pesmi, vse prej ko cerkvene, pravijo da so bile to »prostaške pesmi« balinarjev. Paolo Bozzi se spominja, da je bil na trgu v času njegovega otroštva, vodnjak na kolo, katerega šepet so si otoci razlagali: škripanje ob dvigovanju kolesa je govorilo »Ljubezen mooja« in bat je ob spustu v vodo dodajal »Si ti« »Ljubezen mooja – si ti, ljubezen mooja – si ti«.

Spustimo se na prodnata tla Soče. Izruvana trohneča debla leže med kamenjem, bleščeča voda, zlato nebo, barva časa, počasi se temni, kot velik jesenski list. Tavati sem ter tja, čofotati po vodi, leči na kamenje in razmišljati, kot v otroški domišljiji, o bližajoči se povodnji, ki te naglo odnese s sabo. Rečno korito je prazno, v praznini je opaziti odseve, odmeve, šume, kleščenje, tok, vreščanje ptic. Zdaj se mi zdi teže zaznavati in ločevati vse to, zapaziti odtenke, spremembe, nove barve, navajen kot sem bil opazovati svet ne le s svojimi očmi ampak in predvsem skozi Marisine oči, ki so bile mnogo bolj pozorne in bistroumne, sposobne ljubeznivo zaobjeti stvari. Biti poročen, deliti obstoj z nekom, lahko v veliki meri pomeni tudi hoditi skupaj po svetu in si ogledovati vse in nič, ki je na ogled. Sonce se skoraj dotika ravnine, škrlatno in mogočno. Človeškemu očesu se zdi toliko večje kadar je na horizontu, kot kadar je v zenitu oziroma nad nami. Zdi se, da ga lemurji vidijo v obratni perspektivi, vsaj tako kažejo poskusi velikega dunajskega psihologa von Allescha, Musilovega prijatelja. Kakorkoli že, zdaj je zares veliko, ognjeno. Al 'ros/ de na zornada finida, pravi Dominijev verz, rdečica končanega dne.

(Članek Claudia Magrisa, objavljen v časniku Corriere della Sera 21. septembra 1997, je objavljen z avtorjevim dovoljenjem.)